Mito Gegič - Waiting and Wanting and Waiting

Njegova slikarska praksa je prepoznavna po specifičnem procesu gradnje slike, za katerega je značilna raba samolepilnih trakov. Umetnik platno po vsej površini prelepi s samolepilnim trakom, na prekriti nosilec naslika podobo, najdeno na spletu, in jo prenese na novo platno, a ne v celoti. Razreže jo na ozke trakove poljubnih dolžin. Nato jih ponovno lepi na podlago na način, ki vmes pušča prazne bele prostore. S tem prvotno podobo odpre in pretrga na posamezne dele, kar prekine zgoščenost naslikanega in pridoda sliki bolj zračno kvaliteto. Trakove polaga sistematično in naključno, končna oblika je prepustna dinamična tvorba, ki biva v razmejenem prostoru. Gre za prevod digitalnega okolja v otipljivo sliko. Umetnikova dela s svojo pojavnostjo spominjajo na neotipljiv virtualni prostor, v katerem se hrani neizmerljiva količina podatkov. Izmed neskončne množice možnosti Gegič na spletu išče točno določen motiv. Zanima ga fenomen elitističnega športnega lova, pri katerem se ubija za zabavo in se ob tem, z ubijanjem večjega števila živali, bistveno posega v ravnovesje naravnega okolja.

Umetnik izbira prizore lovskih opazovalnic in lovcev na preži, sekvence boječih se divjih živali in njihovih zadnjih bližnjih pogledov, trenutke ujetja in konca življenja. Temni, hladni barvni nanosi in razrezana podoba prepričljivo poudarijo hladnokrvnost ubijanja. Umetnikovo kontinuirano uprizarjanje lova lahko beremo kot prispodobo asimetrične družbene ureditve, utemeljene na razločevanju močnejših od šibkejših. Izpostavlja nezmožnost preseganja ločnic, vertikalno položeni trakovi izražajo moč in ne dopuščajo nikakršnega vstopa horizontale, ki bi odprla možnost enakosti. Ohranja se odnos neenakosti, tako kot se v sodobnem času reproducirajo in normalizirajo procesi nepremišljenega lova na profit, ki za svoj obstoj potrebujejo nemerljivo število žrtev.

V Likovnem salonu avtor predstavlja izbor slik, ki jih poleg lovske motivike povezuje element časovnosti. Predloge predstavljenih del so vzete iz posnetkov lovskih kamer. To so posebne kamere, ki se postavijo v naravno okolje in služijo določanju časa, v katerem se posamezna žival pojavlja na specifičnem mestu. Točen čas posnetka Gegič preslika na sliko in s tem poudari dokumentarni značaj prikazanega. Uprizorjeno je vmesno stanje čakanja in napetost življenja in smrti. Poudarjena časovnost zastavlja vprašanje o načinu koriščenja omejenega časa; v sodobni družbi, usmerjeni v nenehno produkcijo, se čas kaže kot lovljenje presežne vrednosti. Umetnik s kontinuiranim prikazovanjem lovske motivike pokaže na nesmiselnost tovrstnega početja.

Gegičeva slikarska dela ontološko raziskujejo tako medij slike v sodobnosti, kot preizprašujejo človekovo delovanje v sistemu, ki je nastavljen tako, da predstavlja konkurenčnost, individualizem in hiearhično urejanje odnosov kot temeljno obliko družbenega delovanja. S svojim delom izraža aktualnost slikarskega medija, saj vanj uspešno umešča družbene pojave, virtualne fenomene in z njimi povezane nove načine gledanja in razumevanja realnosti.



Mito Gegič se predstavlja v slovenskem in mednarodnem prostoru, na samostojnih (Encryption, Gaia Gallery, Istanbul, 2015, UN-DO, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2014 …) in skupinskih razstavah (Čas stiskanja, Miklova hiša, Ribnica, 2015, Arte Laguna Art Prize 13. 14: Finalists exhibition, Nappe, Arsenale, Benetke, 2014 …).