SKRB: Ko reke jočejo ...

Avgusta 2024 je Rusija v sklopu svojih vojnih taktik zastrupila reko Seim, ki teče v Ukrajino. Gre za nepremišljeno, sprevrženo in predvsem sebično dejanje, ki ga je težko racionalizirati ali sploh razumeti. Onesnaževanje ali zastrupljanje vodnega vira nima le neposrednih učinkov, saj vodotok počasi pronica po strugi in za seboj pušča posledice, ki jih bo moč čutiti tudi v prihodnosti, vpliv na okolje pa je predvsem vse prej kot lokalen. Kako se bo to vrnilo na rusko območje, bo pokazal samo čas. Voda je najpomembnejši naravni vir in morali bi ga obvarovati tudi pred našim lastnim sovraštvom in medsebojnim klanjem.

Do narave se venomer obnašamo izredno mačehovsko: svoj tehnološki napredek potiskamo naprej z izkoriščanjem naravnih virov, ekonomijo poganja logika ekstraktivizma, svoje krožnike polnimo s hrano, ki jo varujemo s pretirano uporabo pesticidov in herbicidov. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v delikatne ekosisteme mnogo tujerodnih vrst, krnimo naravne habitate ter biodiverziteto. Vse to in še vsi drugi nepremišljeni posegi v naravo bodo opustošili naš dom. Ko reke jočejo … je razstava, ki skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja.

Galerijski prostor prevzema sonorično izkustveno delo Voluminozno gibanje vodne Zemlje avtorice beepblip. Zvočna kulisa v tandemu s subtilno videoprojekcijo ustvari kontemplativno vzdušje. Delo vodo premišljuje v vsej svoji veličini; to je element, ki sooblikuje krajino ter napaja biome, sočasno pa v sebi nosi potencial katastrofalnih razsežnosti. Kompozicija sledi vodi od malih strug vse do morskih valov, ki bijejo ob skale, delo tako aludira na našo nemoč pred naravo kot upanjem za boljšo prihodnost.

Bitter avtorice Martine Miño Perez je izkustveno delo, ki kot svoj komunikacijski jezik koristi vonj in okus. Viseča skulptura Mantis/Nepenthes, ki spominja na mesojedo rastlino, vsebuje zvarek rastlin, sadežev in korenin iz ekvadorskega amazonskega gozda, pod katerim ležijo rezerve nafte. Tako kot črpanje nafte pusti trajne posledice, tako je tudi postopek alkoholne ekstrakcije iz rastlinja nepovratno. Kompleksnost grenko-sladke pijače se naslanja na kompleksnost amazonskega gozda, lastninjenja narave ter poseganje v domorodna območja.

Podobno zgodbo opustošenja in človeškega izčrpavanja najdemo v delu Jatun Risbe in Franca G. Livera Crows in Dead Olive Groves (Vrane v opustelih oljčnih nasadih). V videu delu se v vrano preoblečena Jatun Risba sooča s posledicami množičnega pomora oljk, ki ga je v Apuliji sprožila bakterija Xylella fastidiosa (prvič so jo v regiji zaznali leta 2013), nasad je kasneje prizadel tudi požar. Vrana kot simbol smrti ne predstavlja nujno konca, ampak prej nakazuje na spremembe in na potrebo po tem, da se zdramimo in prisluhnemo okolju ter njegovim potrebam.

Dela nas skozi partikularne zgodbe opomnijo tudi na domače okolje. V Logatcu smo pred kratkim imeli opozorilo, da je voda nepitna in neprimerna za umivanje. Pred leti je gorel Kras, zatem so se zgodile poplave, takih in podobnih katastrof je tako v tujini kot doma zmeraj več. Razstavljena dela in tudi razstava kot celota ne ponujajo rešitve, ampak odpirajo prostor za dialog in razmislek. Gre za resnično skrb, kako sobivati z naravo.

Jatun Risba
Jatun Risba (oni) je transmedijski_a umetnik_ca iz Slovenije z nomadskim načinom življenja. Njihovo delo se ukvarja z ekofeminističnimi in posthumanističnimi diskurzi skozi umetniški performans, konceptualno in relacijsko umetnost ter prakse abjekcije, détourneamenta in umetniških intervencij. Njihova praksa vzpostavlja vzajemnost med vrstami z razširjanjem in prebujanjem senzoričnega zavedanja skozi prakse vadžrajanskega budizma in nekonvencionalne rabe sodobnih tehnologij. Razvija se v dveh glavnih smereh: umetnost za zdravje in umetnost kot živilo za utelešeni um.
https://jatunrisba.com/

Franco G. Livera
Franco G. Livera je soustanovitelj umetniškega kolektiva INTERZONE, prispeval je tudi k njegovemu manifestu. Kolektiv se je ukvarjal z militantnimi umetniškimi akcijami v Kölnu, Kopenhagnu, New Yorku in drugod. Projekt se je zaključil leta 1998, videi pa so arhivirani v Galleria d’Arte Moderna v Torinu. Livera je nato svoje raziskovalno delo usmeril na vzporedne realnosti podzavesti. Od leta 2019 intenzivno sodeluje z Jatun Risbo. Skupaj razvijata dela, ki raziskujejo bolezen in zdravljenje v njuni duhovni in fizični razsežnosti.

Martina Miño Pérez
Martina Miño Pérez (Quito, 1990) je ekvadorska umetnica in raziskovalka, katere praksa se osredotoča na vlogo okusa, vonja in dotika kot bistvenih orodij interpretacije. Povezuje se s poetiko prebave kot metaforo asimilacije konceptov, medtem ko njeno preučevanje materialov odkriva njihov simbolni potencial. Z uporabo smole, železa, kamna, voska, želatine in drugih snovi ustvarja transformativne posode, pri čemer uporablja eksperimentalne tehnike kulinarične znanosti in andske tradicije destilacije.
https://martinaminoperez.com/

beepblip (Ida Hiršenfelder)
beepblip je zvočna umetnica in arhivistka. Komponira potopitvene psihogeografske prostorske skladbe z elektroniko, kodo, analognimi sintetizatorji in terenskimi posnetki. V svojih delih raziskuje predvsem zvočno ekologijo in zvočno prostorjenje, s katerima obravnava teme, kot so sebstvo neorganskih drugih, prevajanje nečloveških živalskih jezikov in poslušanje neslišnega. Ida je magistrirala iz sonologije na Royal Conservatoire v Haagu in je članica skupine Jata C, skupnosti Clockwork Voltage in CENSE (Central European Network for Sonic Ecologies).
https://beepblip.org/