Miha Štrukelj - Stranske ulice

Miha Štrukelj je umetnik z mednarodno kariero, ki že od konca 90. let prejšnjega stoletja formalno in vsebinsko ostaja zvest konceptu mreže, ki je podstat njegovih del. Podoba piksla iz časa prvih uporabnih domačih računalnikov se je združila z eno od slikarskih metod za prenašanje skic v sliko ali v Štrukljevem primeru, fotografij in postala gradnik ter hkrati ena rdečih niti Štrukljevih del do danes. A raba mreže se spreminja, vedno je sicer podstat slike, ki pa nato po slikarjevi viziji postane bolj ali manj izražena, le ostanek linije ali pa nazoren element na platnu. S tem dosega kar najrazličnejše učinke plastenja in globine del.

Štrukelj je slikar vedut s figurami, motiva, ki mu lahko sledimo daleč daleč nazaj v zgodovino umetnosti. Za razliko od slik, na katerih so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del, so pred nami formalno dovršeni izseki pogledov v naseljene stranske ulice sodobnih mest od Los Angelesa do Tajvana. Če je v zgodnjih desetletjih 20. stoletja Edward Hopper realistično, a brez razčlenjanja slike z dodanimi materiali, ki jo je prineslo 20. stoletje, brezčasno upodabljal samoto ameriških 'dinnerjev', je Štrukljev motiv mestna ulica, ki pa je odmaknjena od središčne avenije.

S skorajda sociološkim zanimanjem za resnično življenje mesta in hkrati vizualnim interesom po zanimivem izseku sveta, ki se danes le redko kaže v urejenih conah, ki jih obiskujejo turisti; Štrukelj prinaša podobe stranskih, živih ulic. Sprva posnete s fotografskim aparatom, obdelane, in v procesu prenosa z mrežo prenešene na platnu, nastajajo slike. A ni govora o prenosu podobe s hotenjem, da fotografije ne bi več ločevali od slike ali risbe. Ne gre za nikakršen približek fotorealizmu. Štrukljeva slika je namreč lastna, od fotografije grobo ločena entiteta, ki se na platnu dodatno ustvarja, poudarja nekatere detajle in z izkušeno roko risarja natanko ve, kdaj uporabiti tuš, kdaj oglje, akril ali svinčnik. Umetnik, ki je zavezan slikarstvu, se ne ustavi tu. Sliko gradijo tudi maskirni trakovi in barvni papirji, ki določajo celotno barvno sestavo podob v temnih, pretežno rjavo črnih koloritih in njihovih različicah.

Ob slikah v opusu slikarja nastajajo tudi značilne risbe. Uporablja svinčnik na papirju, kadar upodobi le eno od plasti fotografske podobe in risbo skorajda spremeni v abstraktno delo, ali pa te plasti v risbah na Polimat foliji nalaga eno na drugo, s čimer ustvarja prepričljiv občutek globine.

Poigravanje z globino in površino, s slikarskim in njegovo predelavo podobe vsakdana, je v centru Štrukljevih del. V njih je viden presežek umetnosti, ki podobo spremeni v slikarsko delo, ne le tako, da je ta prepoznavna ali abstraktna, temveč tako, da iz podobe sestavi slikarsko površino z različnimi materiali in z njimi uprizori različne plane slike, ob tem pa podobi doda presežno vrednost, ko nas bolj pritegne slika sama, njen način izdelave, madeži in natančnost, gradnja … kot pa na njej uprizorjen motiv, a tudi brez slednjega umetnikova dela ne bi bila dela, ki jih poznamo in cenimo.