Zdenko Huzjan - "Senčno zaustje"

Ob Huzjanovih »zaustnikih« bi mogli govoriti o razmejenosti občutja z duhovnim, o enigmatični podobi-risbi, kjer ni »nevarnosti« primarnega trpljenja. Čeprav so vsi simboli, ki se pojavljajo v slikah, docela prepoznavni: razsežnost, ki ni le enosmerna, enoznačna, ampak je v njej duhovnost, magija, ki v trenutku zavzame prostor okrog »skrčenih« figur, ki so naslikane z nekakšno vehemenco, namenoma robate, grobe, toge, v resnici pa prefinjene, narisane (saj gre primarno za neko Sled, za notranje-zunanji »vgreb« v površino platna) z mojstrsko potezo; v načelu posvečene duhovniški eliti.

»Kot bi vzniknil neki drugi svet,« bi dejal Deleuze. Poteze so v resnici neracionalne, iracionalne, »nehotene«. Ne ilustrirajo podobe, niso ilustrativne in ne pripovedne, se pravi narativne. Svoj smisel in pomen dosegajo v zlitju z Občutjem, z duhovnostjo, ki tu preveva risbo in ki je »v službi« drugih sil, nevidnih sil, ki zdaj zasegajo podobo. Figure, figuralne upodobitve so s tem postale Znaki, ki niso več odvisni od naše in umetnikove volje; ne od Pogleda. So samostojna znamenja, semeion mega, velíka »slepa« Znamenja, ki govorijo le po-sebi in pričajo o vdoru »drugega« sveta v vizualni svet upodobljénega figurativnega prastanja, ki smo mu v tem trenutku priče; priče ohranjanja njegove biti.

Ta gotska linija, s katero je narisano Občutje, občutenje prastanja Biti in Figure, to »gotsko« slikanje stvari in med-stvarm ni manuelni prostor, ampak poteka od linije do točke, od točke in do točke. Ta ravnost risbe, »nepropustnost« slike, ta prostor, ki se nam vsiljuje le s potezo, skorajda brezbarvno, kjer vladajo napetost stanja in skoraj tuje sile-in-moči, ki vladajo prostoru in likom v prostoru, likom-v-praznini, ki zdaj napolni, prav do roba, doživljajski svet, ki smo ga še sposobni; ta (s)krčenost figure, ta vzgib(anost), pregib(anost) telesa, ki nam s svojo formo sporoči neznanska pričevanja in najgloblja sporočila. Ta sporočilnost, nova, prenovljena, nas zdaj/nenadoma in namerno prizadane. Kjer se dogaja trojno »osvobajanje«: telesa, barvitosti, ki se spreminja v monokromno sostvo, prisostvovanje, in planov slike; kjer so vozlišča perspektiv in Perspektive zgoščeni v eni sami točki, v vidnem polju z odsotnim horizontom, v ravnini (v obupno ravni ploskvi risbe), ki zdaj udari v naš pogled brez perspektivične globine, brez profondeur v običajnem smislu. Telo se (s)krči, pada, v zastoju; vsi plani – nótranji, zunánji – se zlijejo v točki Razsvetlitve.

Figura je vsajena v prazen in izpolnjen prostor, v ne-prostorskosti, vsi so v prednjem planu, na zastoru, ki je zaprt-odprt, sam-v-sebi, v istem hipu vsebnost in pri-sebnost, povsem razbit in razkrojen, a vendarle uravnotežen. Tu se ponovno potrjuje čustvena usklajenost forme in vsebine, ki neposredno odgovarja različnim piktoralnim zgodbam, konceptu psihičnih podob, ki ga slikar zdaj vedno znova ponovi, ponavlja, »portretira«. Zavezanost določenim pristopom v smislu likovnega koda ali slikovnega obrazca mu omogoča osredotočenje na ločene slikovne elemente, ki jih igrivo, v odprtosti izbire, z neomajno domišljijo premešča sem-ter-tja po platnu. Na vsaki sliki je tako v ospredju živa materija, vitalna – vitalistična – substanca psihotične vsebine, ki je »osnovni stroj« oživljanja morbidnega (v pomenu razmehčanega in razgrajenega) osnovnega dogodka; ki ga razišče v vsej kompleksnosti njegove postavitve in/ali razmestitve, da bi razkril osebnostne lastnosti, značilnosti portretov, ki jih upodablja. To so torej podobe, ki jih slikar obravnava hkrati kot tihožitja in portrete v vsej različnosti, kompleksnosti, posebnosti psihotičnega stanja, ki se na zunaj kaže kot skrajno ekspresivno tkanje, se pravi slikanje kot neposredno, potencirano, kontrastno doživetje.