Traceback() - 2. ECOART Festival

V sklopu ECOART Festivala v Galeriji Y odpiramo novo skupinsko razstavo, ki jo sestavljajo raznolika dela šestih domačih umetnic_kov mlajše generacije; Sare Bezovšek, Mihe Godca, Janje Kosi, Monike Slemc Klavžar, Nejca Trampuža in Ulle Žibert. 

Letošnja edicija nosi naslov Traceback() in se vsebinsko osredotoča predvsem na nevidne in vidne spremembe vezane na človeško okolje, urbanizem, naravo, medsebojno povezanostjo, soodvisnost in vpetost v družbeno ekonomski sistem. V dialog postavljena dela sama po sebi naslavljajo raznolike tematike, odražajo dvome in postavljajo večplastna vprašanja. Nagovarjajo problematiko tako digitalne kot tudi fizične prenasičenosti, opozarjajo na zadušljivo sodobnost, prepredeno do absolutne onesnaženosti realnega in virtualnega prostora. Umetniška dela številnih medijev prebiramo kot posamezne odgovore ali pa vsaj kot zametke kreativnega razmišljanja o naših dejanjih, spodrsljajih in predvsem napakah.

Ker bližnja prihodnost v številnih pogledih ne izgleda optimistično, smo kot družba prisiljeni evalvirati lastne odločitve in o njih razmišljati nekoliko bolj odgovorno in premišljeno. Poglabljajoči se kaos je namreč posledica prevečih brezbrižnih, sebičnih ravnanj in nenehnega zatiskanja oči. Okoljske naravne katastrofe, propad civilizacije, celo apokalipsa so postale predmet vsakdanjih pogovorov; spremljajo nas na vsakem koraku, v popularni kulturi, v umetnosti, z njimi je nesporno prepleten tudi neuničljiv mehanizem kapitalizma.

Z izbranim naslovom se razstava naslanja na pogost programerski izraz ali ukaz, ki izpiše poročilo in omogoča pregled morebitnih storjenih napak v kodi. Razstavljena dela na razstavi sovpadajo s principom učenja na napakah in nenehnega vračanja h ključnim vprašanjem o naših kiksih, nejevoljni ignoranci ali svetlih možnostih za odrešitev. Sleherno umetniško delo se tako na svojevrsten način opredeli do izbranega problema, skupna pa jim je razpetost med okoljskim aktivizmom, izrazitim cinizmom, humorjem in vdanosti v usodo. Dodatni poduk o potrebni angažiranosti in vsesplošni vpetosti v družbeno dogajanje razvnetijo dela, ki obravnavajo urbani prostor, izginjanje zelenih površin in skupnostnih prostorov ter abnormalen porast gradbišč, parkirišč, trgovskih centrov in tretje krajine; napake, dobesedno odvijajoče se pred našim pragom.



Sara Bezovšek
Skozi apropriacijo ustvarja nove pripovedi, pri čemer jo zanima, kakšne vsebine ljudje konzumirajo, kaj delijo na socialnih omrežjih, kako vizualni material potuje po internetu ter kako se spreminja in v različnih kontekstih vpliva na uporabnike. V svojih kolažih ilustrira človeški propad in izginotje, ki kot posledica prenasičenosti, nenehne gradnje in eksploatacije, morda prestavljata rešitev in potencial za nov začetek.

Miha Godec
V svoji umetniški praksi se osredotoča na razvoj novomedijskih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenih vplivov na vodne ekosisteme. V instalaciji Ex Nihilo se kot osrednji medij ponovno pojavi voda; avtor raziskuje pojav mehurčkov, njihovo aplikativno uporabo v industriji, akustično onesnaževanje oceanov in njihov zvočni vpliv na človeško telo in um. Osvetljuje idejo na kaj vse nismo pozorni, kako hitro smo brezbrižni in nezavedni lastne okolice ter njene lepote

Janja Kosi
dóm -a m, mest. ed. se sprašuje o prostoru, potrebnemu že pred samim produkcijskim prostorom – prostoru, ki daje streho nad glavo. Umetnica razmišlja o vedno večjem manku prostora za kvalitetno bivanje, med katere sodijo tudi zelene površine, urejeni skupnostni prostori in okolju prijazna infrastruktura. Svoje delo postavlja v dialog z vseprisotnimi gradbišči in prostori tretje krajine, ki so v zadnjih časih nasičili domačo urbano okolico.

Monika Slemc Klavžar
Skozi motive popačenih krajin raziskuje kompleksen in večplasten odnos med človekom in naravo, ki je v tehnološko napredni hektični družbi še toliko bolj destruktiven. Realistične podobe naravnega okolja se tako v hipu izmaličijo, okolje in narava nam milo rečeno uhajajo izpod nadzora, polzijo nam skozi prste v brezčasno brezno, kjer človeštvo čaka lasten poraz, izginotje in apokalipsa. Umetničina dela se plastijo, vstopajo v prostor in delujejo kot okno v aktiven zelen okoliš, brez človeka ali njegove nadvlade.

Nejc Trampuž
Digitalni kolaži prikazujejo možnosti, utopijo in posledice pravilnih odločitev človeštva, kjer živalske vrste ne izumrejo in gozdovi niso iztrebljeni. Ustvarjeni so v žanru solarpunk-a, podžanra znanstvene fantastike, ki naslavlja človeški uspeh in zmago v boju proti podnebnim spremembam, onesnaženosti in vsesplošnemu drvenju v propad. Ilustrirajo svet, kjer nam je uspelo, naslavljajo možnost srečnega konca, soobstoja z naravo in ostalimi živimi bitji ter premagovanje neenakosti.

Ulla Žibert
Triptih odraža igro z besedami in uporabo minimalnih in enostavnih intervencij, ki iščejo širši pomen, rezultirajo pa v različnih načinih branja in večpomenskosti. Vsebinsko se nanašajo na človeško ignoranco in neodgovorno ravnanje z okoljem. Umetnica sprevrača našo razpetost med občutkom krivde in hkratno naklonjenostjo utopični divjini, eksotičnim živalskim vrstam in ekološki pravičnosti ter istočasnim metanjem peska v oči, zanikanjem in valjenjem krivde na drugega. Ta dualnost in nagnjenost v ambivalentnosti potencira z uporabo igre senc.