Iva Tratnik - Totem in tatu

Delo Ive Tratnik ima arhaično, (psevdo)mitološko privlačnost. Razpeto med skrajnima poloma življenja
in smrti, afirmativno, ekstatično, a vendar begajoče in fatalno pripoveduje nenavadne zgodbe, ki
izpričujejo nelagodje človeškega stanja. Slike, tapiserije in tekstilne skulpture, ki jih združuje razstava
Totem in tatu, ustvarjajo razkošno organsko, plodno in obilno vzdušje, ki je hkrati v razkroju, razbitju,
dezintegraciji. Lobanje, odprta telesa, dislocirani organi (dissecta membra), obdani z vitalno neobrzdano
rastjo in brstenjem, podajajo onirično scenografijo, ki je v svoji afirmaciji nasprotij sorodna kakšnemu
antičnemu misteriju, ki performativno uprizarja paradoks človeške eksistence. Ta nasičena mise-enscène je bogata s simboli, atributi, skorajda objekti čaščenja, ki v svojem eklekticizmu in anahronosti
napovedujejo, da ta kvazi ritualistična postavitev uprizarja vprašanja trajne aktualnosti. Na to namiguje
že naslov, parafraza klasičnega Freudovega dela Totem in tabu, ki raziskuje skupni izvor vseh kultur:
čeprav so sklepi Tratnikove precej drugačni, razstava Totem in tatu podobno kot njen knjižni vzor poteka
kot sprehod skozi prakse, ki skušajo ublažiti to naše temeljno nelagodje – biti človek. Še natančneje, v
tem primeru, biti ženska.

Vzemimo za primer sliko 13. luna, navdihnjeno s performansom skupine Hupa Brajdič, ki v
primordialno jursko mega floro postavi luno s pravilno odrezanim kosom njenega mesa. Ta kirurško
ranjena lubenica s svojo odprto rano kaže ostranjeno trinajsto luno, zadnjo polno luno nesojenega
matriarhatu zavezanega luninega koledarja, ki ga je nadomestilo ravnanje po očetu Soncu. Ta zevajoč
manko evocira problematiko necelosti, stalno preokupacijo v delih Tratnikove, ki beleži mesta, kjer se
v meso sveta urezujejo trenutki simbolizacije. To domotožje po nemogoči, nikoli doseženi celosti, ki
nostalgično odmeva v zgodovini naše kulture, najde svoj odmev v delu Janus Fleur, tekstilni skulpturi s
satensko teksturo ženskih genitalij, obdanih z dvema falusoma. Čeprav gre za sklic na kultno delo Louise
Bourgeois, v delu Ive Tratnik skulptura začne spominjati na nek starejši jezik, morda celo na tistega iz
Platonovega Simpozija in slavne Artistofanove hvalnice Erosu, ki pripoveduje o dvojnih telesih in treh
spolih izvornih ljudi. Tratnikova se zavestno postavlja v večtisočletno linijo teh miselnih
»inženiringov«, vendar jih v njeni praksi mitološko in znanstveno zamenjata enakovredna gradbena
elementa, pravzaprav nujni koščki nikoli dokončane sestavljanke. Tako monumentalna tapiserija
Partenogeneza prihodnje sebe, ki se bežno navezuje na Manifest kiborg feminizma in njegovo napoved
tehnološke osvoboditve žensk od »anatomije kot usode«, deluje kot kompleksno premišljevanje slojev
s paradoksnimi rezultati. Prej kot evforijo emancipacije gledalec v tem delu najde nenavaden diagram,
kompleksno topologijo, v kateri se pozicije notranjega in zunanjega radikalno zabrišejo. Tratnikova tu
spregovori o tujosti, ki jo redno najdevamo tam, kjer bi pričakovali največjo domačnost. To spoznanje
tujosti najbolj notranjega usodno zaznamuje njeno delo, polno posegov zoper telesno opno, naše
domnevne branilke pred grožnjo tistega izven, ki nam odkrijejo vse prej kot toplo zavetje organske
integritete: hladne, mehanske konstrukcije in neznane, grozeče tvorbe obvladujejo prostor mehke
notranjosti. Ta se nasprotno razrašča navzven, kot kažejo razstavljeni tekstilni kolaži, katerih sloji in
teksture brišejo meje med zgoraj in spodaj v sinestetičnem prežemanju, skorajda neki nerazločni
primordialni gmoti. V resnici takšno zapeljevanje obiskovalca s teksturo deluje kot svojevrstno čaranje,
s katerim umetnica simulira gesto novodobne šamanke. Namigi na arhaični ritualni vidik so prisotni na
celotni razstavi, nenazadnje tudi v kolažu Anasirma, kjer stiliziran Rorschachovem testu podoben prikaz
ženskih reproduktivnih organov obuja starodavno apotropejsko gesto odganjanja zla s kazanjem golih
spolovil.

Umetnik/umetnica je dejansko čarodej/čarodejka. Na to opozori že Freud v delu, parafraziranem v
naslovu te razstave, ki v magičnem svetu umetnosti vidi podaljšek stare animistične vere v
vsemogočnosti misli. Umetnice/ke smo tudi tradicionalno vajeni percipirati v tem povzdignjenem,
kvazibožanskem registru, kot zamaknjene posrednike med nami in stvarmi, ki jih nikoli povsem ne
razumemo. Iva Tratnik se na pričujoči razstavi vseskozi igra s to podobo umetnika; bolj neposredno jo
naslovi v diptihu Tihožitje I in II, svojevrstnem dvojnem portretu, v katerem mitična žival samorog
postane simbol umetnika v njegovi dvojni družbeni poziciji. Po eni strani zastopnik božanskega in
prevajalec sporočil od onkraj, (etični) zdravilec in družbena vest (»srce na rokavu«), po drugi pa socialno
zanemarjen družbeni marginalec. Morda je potemtakem prav umetnik/ca tisti totem iz freudovsko
obarvanega naslova razstave. Freud namreč totem opredeli kot fenomen pritrjevanja kolektivne slabe
vesti na določeno žival ali rastlino, ki tako postane predmet čaščenja in je zato ne smemo ubiti. Pa vendar
je treba totemsko žival vsake toliko ritualno pokončati, in sicer kolektivno kot družba s tem obuditi
mitski umor praočeta začetka zgodovine ter se ob tej porazdelitvi krivde skupinsko potolažiti. Ali je
torej umetnik ta kolektivna žrtev, predmet malikovanja, vendar hkrati kot vselej živo opozorilo na
kolektivno krivdo vedno znova obsojen na pogubo?

Vladimir Vidmar