Kurator
Maša Žekš
Sodelujoči
Pia Miklič
Z novo razstavo se v Galerijo Y vrača umetnica Tina Dobrajc, katere velike, mistične in venomer presunljive slike ostajajo izjemno priljubljene. Zaradi premišljene rabe bogate živalske ikonografije, številnih folklornih emblemov in prefinjenega feminizma so njena dela mestoma spotakljiva, predvsem pa hitro prepoznavna. Kurent, harmonikaš, drežniške pustne maske in razgaljena dekleta z avbo so motivi, ki umeščeni v scenografsko dodelano in uravnoteženo gozdno kuliso odlično funkcionirajo, z namečkom posipa domiselnih referenc pop kulture pa gledalcu zlezejo pod kožo.
V začetku leta 2022 smo čisto svežo produkcijo slik občudovali v galeriji Miklova hiša v Ribnici. Tokratnemu izboru del se pridružuje najnovejše delo Balkan Promises (Border Control), katerega vsebinska zasnova predstavlja izhodišče za naslov in koncept celotne razstave naslovljene Balkan Promises. Razstava obsega posamezna dela, na katerih vidimo v skupine združene, aktivne, uporniške figure. Iz prvega plana so umaknjene v objem barvite narave, kjer se kot ponavadi priključujejo svojim živalskim družabnikom. V ospredje je potisnjen avtorici priljubljen gozd, pri katerem opazimo ponavljajoče se elemente dima, ognja in agresivnih fluorescentnih barv, ki potencirajo apokaliptično vzdušje in poudarjajo stisko ter mrakobnost skaljenega okolja.
Poleg okoljevarstvene opazke se preko del vzpostavlja tudi kompleksnejše geo-politično vprašanje o naraščajočih in ponavljajočih se ksenofobičnih tendencah v našem okolju. Te se v tandemu s pretiranim nacionalizmom prepogosto pogojuje in opravičuje na račun sprevržene tradicije in dediščine; za svoj klavrni boj s tujim in nezaželenim pa se kot nosilca ustreznih vrednot in morale izrablja lik ženske. Žensko se zvito izkorišča za ilustracijo alegorije sreče, miru, kulture in ostalih kreposti, ki za svoj trden obstoj zahtevajo iztrebljanje drugačnega in tujega; zahtevajo, da se med nami in njimi ohranja jasna meja.
Razjarjene protagonistke na avtoričinih slikah opazujemo od daleč in nemalokrat čez reko, ki v slovenski nacionalni topos pogosto riše simbol kočljive državne meje. Ženske nosijo maske, vihtijo goreče molotovke, plešejo ter igrajo na glasbila in z gozdom kot temnim opornim ozadjem žgoče kljubujejo tradicionalni ideji ženske nemoči in nebogljenosti. Vzpostavlja se za Tino Dobrajc specifična družbeno politična izjava, ki brezsramno slika kaos in percipiran obči manko empatije; prevladuje vzdušje nezadovoljstva in njemu pripadajočega upora. Ta se potencira z gledalčevim telesnim prostorom in zrenjem čez breg, kjer tako ni več povsem jasno, kdo kam prestopa in kaj ga čaka na drugi strani oziroma kaj mu je bilo tam obljubljeno.
