Mito Gegič: Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost

Odprtje razstave: petek, 13. 2. 2026, ob 18. uri

To ni lov. To ni dilema. To je regulacija.

Motiv lova, ki v slikarski produkciji Mita Gegiča deluje kot prispodoba razmerij moči, patriarhalnih vzorcev, oblasti, nadzora in različnih oblik nasilja, ostaja izrazita kontinuiteta tudi v delih, nastalih med letoma 2024 in 2026. V novejši produkciji se bistveno preoblikujeta njegova funkcija in način reprezentacije nasilja. Če sta bila lov in z njim povezano nasilje v zgodnejših delih razmeroma jasno umeščena v prepoznavne prizore in vsebinsko podana bolj eksplicitno, se v novejših umetnikovih delih razširita v preteče psihološko stanje, ki ne deluje več kot posamezen dogodek ali prizor, temveč kot vseprisotno, ogrožajoče okolje.
V starejših delih so lovec, plen, prostor in položaj moške patriarhalne drže razmeroma jasno določeni. Podobe nasilja so bile posredovane nekoliko bolj eksplicitno, kar je gledalcu morda omogočalo lažjo etično orientacijo. Pri tem Gegič ne upodablja zgolj tradicionalne lovske motivike, temveč tudi nosilce javne oblasti in varnostno-represivnih aparatov, prek katerih dosledno odpira vprašanja o izvajalcih moči ter o družbenem odnosu do njih. Oblast in nasilje sta v zgodnejših delih še vedno jasno povezana s človeško figuro, z nakazanim dejanjem in identiteto; obrazi lovcev, očetov, policistov in drugih figur delujejo kot nosilci pomena in odgovornosti za izvršena dejanja.
V slikarski produkciji zadnjih dveh let se ta pogled opazno spremeni. S platna večinoma izginjajo človeške figure, ki bi neposredno izvajale dejanja lova, pregona, zasledovanja ali celo živalskega klanja. Grozeča pretnja se preko subtilno naslikanih motivov dronov, vojaških letal ter v umetnikovem opusu že ustaljenega motiva lovske preže razširi v stalno prisotnost avtoritete, ki je izgubila obraz in možnost identifikacije. Na slikarskem polju tako pogosto ostajajo prepoznavne predvsem posledice že izvršenega nasilja – subtilno nakazani ognjeni zublji, prebodena sokolica ali zgolj glava mrtve srnjadi.
Odgovornost za dejanje, ki je bila v starejših delih individualna, personalizirana in vsaj potencialno naslovljiva, se v novejših delih razprši, razdrobi in fragmentira skupaj z naslikanim prizorom. Podobe in prizori postajajo vse bolj razgrajeni, skoraj abstrahirani, pri čemer se ta razgradnja ne vzpostavlja več predvsem z umeščanjem maskirnega traka na platno, temveč z uporabo barve. Nasičeni ali razvodeneli barvni nanosi, prekrivanja in plasti delujejo kot sredstvo raztapljanja prizora, s čimer se formalna fragmentacija podobe aludira na razpršitev odgovornosti in izgubo jasnega nosilca dejanja. Krivda se dandanes pogosto pripisuje nedosegljivemu in abstraktnemu »višjemu« sistemu, v katerem so odločitve razdrobljene, naloge porazdeljene in razbremenjene konteksta, odgovornost pa pripisana totalnemu sistemu. S tem se izgubi moralna teža dejanja. Nasilje se lahko izvaja brez odpora, v ozadju in razvezano od povzročitelja. Ko nasilje ni več osebno, za njim ne stojita mržnja in sovraštvo, temveč hladna racionalnost postopkov, potuhnjeno skrita v algoritmih, birokraciji, protokolih, ukrepih in administrativnih procesih, pogosto v imenu varnosti, učinkovitosti, razvoja in nazadnje dobička. Gegič s tem vzpostavlja analogijo sveta sistemov upravljanja in nadzora, v katerem je gledalcu dostopen le omejen, fragmentaren vpogled.
Nasilje pa se v teh delih ne vzpostavlja zgolj skozi motiviko, temveč tudi skozi samo slikarsko govorico. Intenzivne, nasičene barve ter uporaba že ustaljenih maskirnih trakov bodisi agresivno zarežejo v podobo bodisi destabilizirajo perspektivo. Na ta način umetnik razkriva sodobno obliko nasilja, ki postaja vse bolj sistemsko stanje in se reproducira brez potrebe po identifikaciji krivca, medtem ko narava, žival in človek postopoma postajajo zgolj spremenljivke v mehanizmih upravljanja.
Poseben poudarek v Gegičevem aktualnem opusu zavzemajo tudi sedeče moške figure. Pasivno sedenje z razširjenim položajem nog, sproščena drža in skoraj ravnodušno zasedanje prostora vzpostavljajo telesni izraz moške patriarhalne pozicije, v kateri je avtoriteta naturalizirana in ne zahteva več aktivnega uveljavljanja, hkrati pa uteleša vpisanost in nekritično sprejemanje pričakovane družbene vloge. Figure, ki moč izražajo skozi udobje in zgolj s svojo prisotnostjo, tako nastopajo kot tihi, pasivni upravičenci struktur, ki samoumevno hierarhično pozicijo omogočajo in ohranjajo.
Gegičeva umetniška dela vzpostavljajo pogoje, v katerih je gledalec soočen z vprašanjem lastne vpletenosti v sisteme, ki družbene strukture in prikrito nasilje proizvajajo, normalizirajo in ohranjajo – kar umetnik nenazadnje neposredno naslovi z besedilom na eni izmed slik: »Continue? YES / NO«.
(Kristina Ferk)

Mito Gegič (1982) je vizualni umetnik, ki deluje na področju slikarstva, videa, instalacije in fotografije. Leta 2008 je diplomiral pri Hermanu Gvardjančiču, leta 2016 pa zaključil slikarsko specialko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom Zmaga Lenardiča. Samostojno je razstavljal na številnih referenčnih razstaviščih v Sloveniji in tujini, med drugim v Galeriji Kresija v Ljubljani, Galeriji Y v Ljubljani, Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Galeriji Krško, Mestni galeriji Nova Gorica, Centru sodobnih umetnosti Celje ter v galerijah Gaia Gallery v Istanbulu in Carigradu ter Exhibit320 Gallery v New Delhiju. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v mednarodnem prostoru, med drugim v Moderni galeriji v Ljubljani, MGLC, Umetnostni galeriji Maribor ter v okviru mednarodnih razstavnih projektov v Veliki Britaniji, Romuniji in Avstriji.
Poleg likovne prakse se ukvarja z avtorskim raziskovanjem zvočnih in pripovednih formatov ter soustvarja žanrski podkast O.B.O.D. Živi in dela v Škofji Loki.

Reprodukcija: Mito Gegič, Nasilje ne pozna razdalj, 35 x 25 cm, akril, maskirni trak na platnu, 2025.