Kurator
Kristina Ferk
V sodobnem svetu, ki ga poganja nepotešljiva logika potrošnje – imeti, nadgraditi, optimizirati – je posameznik vselej nagovorjen z obljubo osebne rasti. Ta obljuba pogosto ostaja zgolj navidezna, saj ne vodi v avtentično osebnostno transformacijo, temveč reproducira obstoječe vzorce subjektivizacije, utemeljene na učinkovitosti, tekmovalnosti in neprestanem samoupravljanju. V takšni družbeni konfiguraciji, preplavljeni z informacijami in podatki, se pomen izgublja v hrupu – svet se razrašča v smeri kvantitativne preobilnosti in semantične praznine.
Ob sočasnih globalnih krizah – okoljski katastrofi, razkroju skupnosti, naraščajoči odtujenosti posameznika, izčrpavanju naravnih in človeških virov, pa tudi eroziji demokratičnih institucij, slabljenju človekovih pravic in kritične javne sfere – je prenasičenost z informacijami postala eden ključnih izzivov sodobnosti. Od konca 20. stoletja informacija ni več redka ali težko dostopna dobrina, temveč predstavlja vseprisoten element vsakdanjega življenja, ekonomije in družbenih interakcij. V tej novi informacijski paradigmi je posameznik izpostavljen nenehnemu toku novic, obvestil, vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev, ki prihajajo iz digitalnega ali fizičnega okolja.
V tem kontekstu prenasičenost z informacijami razkriva dva med seboj povezana, a analitično ločljiva problema: kvantitativnega in kvalitativnega. Prvi se nanaša na neskladje med količino prejetih informacij in kognitivnimi zmožnostmi prejemnika; posledice se kažejo v upadu pozornosti, nepreudarni presoji, izgubi osredotočenosti ter zmanjšani produktivnosti. Kvalitativni problem pa izpostavlja erozijo pomena: informacije postajajo nepovezane, neverodostojne, redundantne in pogosto tudi instrumentalizirane. Gre za epistemološki premik, v katerem informacija izgublja svojo referencialno funkcijo – ne gre več za posredovanje znanja, temveč za proliferacijo znakov, ki ustvarjajo vtis smisla.
Takšna transformacija ima globoke kognitivne in afektivne posledice: zaupanje v informacijske vire se krha, zmožnost kritičnega mišljenja slabi, posameznik pa vse pogosteje vstopa v stanje duševne zasičenosti in preobremenjenosti, v katerem postane kontemplacija, kot pogoj refleksivne distance, skorajda nemogoča.
V tem premisleku vsenavzočega hrumenja in šumenja dražljajev, ki neprestano prekinjajo in drobijo posameznikovo pozornost ter oblikujejo njegovo zaznavo ter izkušnjo sveta, ustvarja Katarina Snoj. Senzorična in informacijska nasičenost sodobnega vsakdana ne prinašata le zunanje obremenitve, temveč tudi komaj zaznavno razraščanje tihega nelagodja, ki umetnici služi kot konceptualno izhodišče. Njena dela ne izhajajo iz konkretno prepoznavnih mimetičnih motivov, temveč iz raziskovanja materialnih danosti slikarskega nosilca. Njena umetniška praksa temelji na zavračanju referencialnosti – na premiku od pomena k občutju, od podobnosti k materialni prisotnosti. Osrednjo vlogo prevzame slikarski nosilec – tkanina, ki aktivno sodeluje pri nastajanju umetniškega dela, saj valovi, se upira pigmentom in ne vpije barve, temveč jo zadržuje, odbija ter selektivno filtrira. Material tako postane soavtor podobe in hkrati njen pogoj.
Slikarsko gesto lahko pri Snoj razumemo kot motnjo, kot intervencijo v sistem, ki barvi in obliki odteguje poslušnost. Umetnica s tem ustvarja vizualno prispodobo za okolje, prežeto z nenehnimi dražljaji, informacijskimi šumi in senzoričnimi motnjami. Lazurni nanosi se potapljajo v mrežo niti tkanine, impasto nanosi barve pa površino obtežijo in jo silijo v fizično odzivnost. Umetnica je ob svojem delu zapisala, da v teži k vzpostavljanju zvočne osi hrup – šum – tišina, ki se v njenem slikarskem polju udejanja kot aluzija na ta spekter zvočnih stanj. Barvna nasičenost v tem primeru predstavlja analogon hrupa, praznina in subtilna tonalnost pa potencial tišine.
Večslojnost in polprosojnost tkanine, ki jo ustvarjalka uporablja kot slikarski nosilec, ne učinkujeta zgolj kot materialna posebnost, ampak kot aluzija na razmerje med videnim in prikritim. V sodobnem informacijskem okolju, zaznamovanem s hiperprodukcijo vsebin in neprestano stimulacijo, tkanina postane metafora filtriranega pogleda.
Prosojnost tkanine in lazurni barvni nanosi so odvisni od gledišča, svetlobe in razdalje. Transparentnost postane aluzija na mehanizme infosfere, kjer se dostop do bistva in pomena neprestano izmika in prekriva. Pogled en face razkrije ogrodje slike, medtem ko ga pogled s strani zabriše. V tem razmerju med razkritim in prikritim Snoj vzpostavlja kritiko senzorične prenasičenosti, v kateri dražljaji učinkujejo kot membrana z zavajajočo jasnostjo. Tisto, kar sprejemamo, je pogosto le površina, nekakšen skupek dražljajev, ki redko razkrije strukture vpliva, nadzora ali ideološke konstrukte iz ozadja.
Katarina Snoj s svojimi deli ponuja možnost vizualne tišine, vizualnega hrupa in fluidnega razpona med njima. A četudi tišino pogosto razumemo kot prostor umiritve ali kontemplacije, lahko ta v okolju neprestanega toka informacij in dražljajev postane obremenjujoča: prazna, negotova, nemirna. Učinkuje kot prostor konfrontacije s stanjem, ki so ga neprekinjeni signali doslej prekrivali. Kako paradoksalno, da začasna tišina in teža praznine pogosto ne odpravljata prenasičenosti, temveč jo lahko celo razgalita in poglobita nemir.
Katarina Snoj (2002, Ljubljana) je končala študij slikarstva prve stopnje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva se ukvarja z instalacijo, grafiko in fotografijo. Do sedaj se je predstavila na številnih skupinskih razstavah; med drugimi v Mali galeriji Banke Slovenije, galeriji Media Nox, DobraVaga, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (v okviru delavnice z Aleksandro Vajd), Slovenskem etnografskem muzeju ter s samostojnima razstavama v Cankarjevem domu (v sklopu cikla Likovni kritiki izbirajo, v sodelovanju s kustosinjo Tino Gerlec) in v galeriji Odprto obrobje. Občasno deluje tudi v kuratorski in likovnokritiški vlogi. Izobraževanje na drugi stopnji bo nadaljevala na Švedskem, v Göteborgu.
Vodstvo po razstavi: 19. 8. 2025, ob 17. uri
Naslovna vizualija: Katarina Snoj, En demasía (diptih), 2024, akril in olje na tkanini, 130 x 60 cm, detajl.
