Automaton

Automaton – veliki upravljalec?

Kolikšen del odločanja lahko človek prepusti avtomatiziranim sistemom, ki uporabljajo umetno inteligenco, ne da bi ob tem izgubil zmožnost lastne presoje? Kdo prevzema odgovornost za odločitve, sprejete s pomočjo teh sistemov, pa tudi za njihove posledice, ko pa ti samodejni sistemi delujejo s čedalje manj neposrednega človekovega posega? Morda se ne sprašujemo več, ali človek lahko izbira, ampak kako svobodna je njegova izbira, ko sistem že vnaprej razvršča informacije in formulira možnosti, med katerimi se človek odloča. In kako naj ob tem oceni posledice, če je delovanje sistema vse težje predvideti?

V delih, nastalih med letoma 2025 in 2026, Uroš Weinberger ta vprašanja odpira skozi dvoumne podobe, ki med drugim preigravajo našo časovno zaznavo. Med vizualnimi viri, po katerih ustvari začetno kompozicijo in jih nato prevede v slikarsko podobo, so tudi motivi s fotografij iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. A prav nastale podobe lahko paradoksalno učinkujejo kot arhivski posnetki prihodnosti. Časovna negotovost je vpisana tudi v umetnikov slikarski jezik. Mrežasti in pikčasti rastri ustvarjajo optično vibracijo in destabilizirajo podobo, figure pa se mestoma razkrajajo in stapljajo z okoljem, denimo v delih Disclosure, Museum of Natural History in Nuclear Winter. Prizori ostajajo prepoznavni, vendar se izmikajo domačnosti in gotovosti, s katerima smo vajeni zreti v svet.

Weinbergerjevi prizori na prvi pogled delujejo kot utrinki iz distopične prihodnosti, a v resnici izpričujejo duh sedanjega časa (naš Zeitgeist). Tega med drugim zaznamuje eksponenten tehnološki razvoj, tehnološki mesianizem, ki v imenu prihodnosti človeške civilizacije spregleda trenutne družbene krize, negotovost ob razvoju umetne inteligence, ekološke grožnje ter nevarnosti, povezane z jedrskim orožjem in pridobivanjem energije. Vse te aluzije, ki jih Weinbergerjeva dela odsevajo, so daleč od brezskrbne sproščenosti, prav nasprotno, dela so prežeta s tesnobo in nekoliko srhljivim občutkom tujosti.

V najnovejšem ciklu se ekološka tesnoba in solastalgija prepletata s človekovo težnjo po samozadostnosti in napredku v času razvoja umetne inteligence. Tehnologija namreč obljublja vse večjo neodvisnost in boljši življenjski standard, kljub temu pa njeno delovanje zahteva infrastrukturo, ki porablja ogromne količine energije in naravnih virov, kot namiguje popolnoma industrializirana krajina v delu The Cloud. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) iz leta 2025 tipičen podatkovni center, namenjen umetni inteligenci, porabi toliko električne energije kot 100.000 gospodinjstev. Ta poraba je del širšega pritiska na okolje: od pridobivanja surovin, emisij, ki prispevajo k segrevanju planeta, do degradacij lokalnih ekosistemov. Weinbergerjeva platna tako odstirajo protislovje časa, v katerem si želimo s tehnologijo preseči lastne omejitve, obenem pa postajamo vse bolj odvisni od infrastrukture, katere delovanje ogroža okolje, od katerega smo življenjsko odvisni.

Ironijo tega odnosa do narave razkrivajo tudi prizori iz »rajskih vrtov« oziroma dopustniških destinacij, kakršne priklicuje delo Palm House. Po vsakdanjem življenju v betonskih džunglah hrepenimo po stiku z domnevno neokrnjeno naravo, pogosto predstavljeno kot idiličen kraj oddiha. Weinberger v prizor dopustniškega paradiža vnese pri njem že uveljavljeni motiv letečih dronov, ki zmotijo občutek brezskrbnosti in vzbudijo slutnjo skrbno vzdrževane in nadzorovane narave, prav takšne, iz katere želimo pobegniti. Delo nadalje odpira tudi problematiko množičnega turizma, zaradi katerega se lokalno okolje prilagaja udobju obiskovalcev in zahtevam po dobičku. Samonikla, divja, nenadzorovana vegetacija pa postaja del urejene podobe »neokrnjene« narave.

Posamezne astronavtske figure v delih The Precipice in The Light Cone odpirajo še drugačno, spekulativno predstavo o prihodnosti človeške civilizacije. Povežemo jih lahko s transhumanističnimi mislimi o digitalnem poustvarjanju človekovega uma v virtualnem okolju, ki bi omogočalo nadaljevanje obstoja brez biološkega telesa. Ob tem se zagotovo porajajo vprašanja, ali bi bila ta inačica še vedno isti človek in kakšno materialno podlago bi potrebovala za svoj obstoj. Takšen virtualni svet bi najverjetneje zahteval obsežno programsko in energetsko infrastrukturo. Nick Bostrom v razpravi Astronomical Waste razmišlja tudi o možnosti uporabe virov onkraj Zemlje, zato lahko Weinbergerjeve astronavtske figure v nepoznanih krajinah interpretiramo v luči vprašanja, kam bi človeštvo pripeljalo takšno iskanje virov in kako bi potekala kolonizacija drugih zvezdnih sistemov.

Kaj torej zares skušamo ohraniti s tehnološko obljubo človeške prihodnosti? Živeče, čuteče telo, njegove mentalne procese in informacijski zapis, morda spomine, občutke?

To vprašanje ohranjanja obravnava tudi delo Museum of Natural History. Naslov nam pred oči prikliče ustanovo, ki je namenjena zbiranju, hranjenju in interpretiranju dediščine za prihodnost. Toda Weinbergerjeva podoba gledalca ponovno postavi v negotov položaj. Osrednjo figuro lahko interpretiramo kot astronavta, hibridno bitje ali sled človeške civilizacije. Njena mozaično razdrobljena podoba učinkuje skoraj hologramsko. Nadalje pa se dvoumnost, ki jo vzpostavlja naslov, še stopnjuje, saj je nemogoče presoditi, ali je bujno samorastoče rastlinje ohranjeno le še kot muzejski primerek in ali je tudi (domnevno človeška) figura postala sama del zbirke.

Weinberger ne teži k predstavljanju distopične prihodnosti. Njegova dela nas vračajo k vprašanjem sedanjosti: koliko odločanja prepuščamo avtomatiziranim sistemom, kakšne bodo posledice naših trenutnih dejanj in kako bomo prevzemali odgovornost zanje? Naslov razstave Automaton pa ne evocira le stroja, temveč tudi človeka, ki ravna mehanično in brez preudarka. V Weinbergerjevih delih se fascinacija nad tehnološkim razvojem prepleta z nelagodjem ob vprašanju nadzora in odgovornosti. Verjetno si nihče ne želi takšne »rajske prihodnosti«, kot o njej pikro prepeva skupina Talking Heads v skladbi (Nothing But) Flowers (1988).

… We caught a rattlesnake
Now we've got something for dinner
You've got it, you've got it
There was a shopping mall
Now it's all covered with flowers
You've got it, you've got it
If this is paradise
I wish I had a lawn mower ...

—Kristina Ferk




Uroš Weinberger je diplomiral (2003) in magistriral (2005) iz slikarstva na ALUO v Ljubljani. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade (2001), priznanja za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani (2018), umetniške štipendije The Gottlieb Foundation Individual Support Grant, New York, ZDA (2025) in glavne nagrade Majskega salona ZDSLU (2026). Ukvarja se s temeljnimi vprašanji o naravi prihodnosti, prihodnosti narave in vlogi človeka v posttehnološkem svetu. Kontinuirano razstavlja v slovenskih in mednarodnih galerijskih prostorih, njegova likovna dela so vključena v javne in zasebne zbirke. Živi in ustvarja kot samostojni vizualni umetnik.




Projekt sta podprla:
Mestna občina Novo mesto in Ministrstvo za kulturo RS


Reprodukcija: Uroš Weinberger, Disclosure, 2026, olje na platnu, 200 x 180 cm
Lektura: Tajda Liplin Šerbetar
Prevod besedila v angleški jezik: Tom Smith
Oblikovanje: Surja Djalil, Y Gallery